bostjan debelak architect

BOŠTJAN DEBELAK +/-100 arhitektura

bostjan debelak arhitekt oblikovalec hise kajak

domov / home

koncept / concept

podatki / data

kontakt / cantact

Hiše brez kompleksov in problemov

ELLE Dekor, 1.2015

https://elle.metropolitan.si/dekor/hise-brez-kompleksov-in-problemov/

 

 

Boštjan Debelak

Arhitekt, ki hiše izdeluje kot krojač: po naročilu in po meri prostora in ljudi

Mladina, priloga bivanje, 26.2.2010

Ira Zorko, arhitekt

https://www.mladina.si/49868/bostjan-debelak/

 

“Vaša hiša je vaše večje telo.

V soncu dneva raste in v nočnem molku spi; in ni brez sanj.

Mar vaša hiša ne sanja in v sanjah ne živi v gaju ali na hribu zunaj mesta?"

 

Khalil Gibran, Prerok

 

Ustvarjanje arhitekta Boštjana Debelaka je odličen primer, ki kaže kako pomembno se je v življenju omejiti in pri tem po možnosti ničesar ne zanemariti. Zavestna omejitev in vztrajanje omogočata razvoj, podoben tradiciji, v kateri se že prepoznana kvaliteta ohranja in stopnjuje, opušča pa nepotrebnosti in napake. Ob tem je seveda pomembna izbira in arhitekt, o katerem teče beseda, si je za svoje delo vselej izbiral najzahtevnejše elemente svojega poklica. Še v študentskih letih so bili to stoli, med arhitekti priznano najbolj občutljiva od nalog pri oblikovanju pohištva. Enako velja v arhitekturi za enodružinske hiše in prav te si je arhitekt izbral za osrednji predmet svojega ustvarjanja. Stole so kmalu obrasle hiše, ali pa so morda celo stoli dobesedno zrasli vanje, saj so že tisti prvi izdelki kot v kakšnem semenu ali kalčku imeli v sebi vse ključne materialne, konceptualne in estetske značilnosti prihajajoče arhitekture. Kovaško črna kovina, detajli, ki razumejo korake izdelave, kombinacija organskih in pravokotnih oblik, poetika celote, navdihujoča, včasih tudi docela nenavadna zamisel, ki je prisilila uporabnika v telesno čustveni eksperiment, in pa vselej naraven les, kateremu so se pri hišah pridružile še tople in globoke zemeljske barve.

Za Boštjana Debelaka je bila tako kot že za mnoge arhitekte pred njim, ključna gradnja lastne hiše takoj po diplomi. Morda bi veljalo to nenapisano pravilo celo vključiti v obvezno prakso vsakega arhitekta. Glavni izziv je predstavljala le pičle 3 metre široka parcela ob slepem zidu vrstnih hiš. Kot že mnogokrat se je tudi tokrat izkazalo, da lahko težke situacije pri nadarjenem ustvarjalcu izzovejo dobre in neobičajne rešitve. Arhitekt je bil prisiljen na novo premisliti standardne bivalne sklope enodružinske hiše in jih spretno, domala po plezalsko razmestiti po pičlo odmerjenem vertikalnem prostoru. V težkih, za marsikoga ekstremnih okoliščinah, ki pa so mu finančno edine omogočale želeno realizacijo, je že takoj na začetku razvil bogat in živ arhitekturni jezik, ki se je bil sposoben tudi kasneje brez vnaprej danih klišejev in formalnosti prilagajati posebnim situacijam in potrebam.

 

Po tej uspešni začetni preizkušnji je videl, da od težavnih okoliščin tudi v bodoče nima smisla bežati, de se rešitve vselej skrivajo v problemu in si je za naslednje načrte prostorske omejitve začel postavljati kar sam. Iz začetnih omejitev se je tako porodil koncept, s katerim se je odločil dokazati, da je mogoče uspešno načrtovati precej manjše hiše, kot se običajno gradijo, in jih s tem narediti bolj dostopne. Zdaj jih eno za drugo potrpežljivo in z veseljem snuje že skoraj dve desetletji in prav tako vestno bedi nad njihovo izvedbo. Boštjan Debelak izdeluje svoje hiše kot krojač: po naročilu in po meri prostora in ljudi. Proces in način, na katerega vključuje v svoje delo naravo izbrane lokacije, svoje izkušnje in prepričanja ter naročnike je intimen in izzivalen. Ni arhitekt za vsakega. Kot vsak ustvarjalec je tudi trmast in nepopustljiv v svoji viziji in prepričanosti o kvaliteti svojega dela. Vendar bo tisti, ki sprejme njegova izhodišča in vztraja z njim v izzivih ustvarjalnega procesa, gotovo nagrajen s končnim izdelkom. Z mnogimi od naročnikov ostane tudi po dokončanju hiše v trajnem prijateljskem odnosu, kar med arhitekti in prebivalci njihovih stvaritev ni prav pogosto in običajno.

Človeška in naravna mera, kot jo razume Boštjan Debelak, postavlja pod vprašaj mnoge bivanjske pa tudi ekonomske standarde naše družbe. Kot se morda tudi pretirano poudarja, so njegove hiše majhne. Vendar je to šele začetek.  Miesovski modernistični kredo, »manj je več«, ki periodično vodi arhitekturo v skrajni esteticizem in togo izčiščenost lepih, samih sebi namenjenih škatel, zanj ni smiseln v formalnem, zato pa toliko bolj v kvantitativnem, praktično ekonomskem, etičnem in ekološkem smislu. Arhitekt namreč dobro ve, da hkrati tudi »več ni manj«, ko si prizadevamo za kvaliteto bivalnega okolja. Ker so hiše manjše in ker zase potrebujejo manjši prostor, so lahko cenejše, kar pa ne pomeni da so cenene. Nasprotno, so likovno bogate in prostorne, v mnogih elementih so hiše Boštjana Debelaka celo monumentalne. Monumentalnost v glavnem nima ničesar opraviti z velikostjo, pač pa z intenzivnostjo spominov, čustev in domišljije, ki jih je arhitektura sposobna ohranjati in priklicati. V naših bivalnih okoljih se vse premalo zavedamo, kako močno in vsakodnevno rabijo naše duše polnokrvno prostorsko doživetje, kako rade, če je le priložnost, vabijo naša telesa in oči v nenavadne položaje in odnose in imajo zato rade arhitekturo, ki jim to ne le omogoča, ampak od nas to celo zahteva. Hkrati nam s skrbnim in doslednim izborom plemenitih naravnih gradiv glede na njihove lastnosti ter možne obdelave, z načinom spajanja in njihovo izpostavljenostjo vsakodnevni rabi arhitekt kaže, kako pomembno je v naših prebivališčih ohranjati povezanost med duhom in materijo, da v izbranem kosu lesa ali kamna ne le da niso zabrisane sledi njegovega nastanka in oblikovanja, ampak da je le-ta sposoben staranja in trajanja. Manj ali nič laka pomeni več lesa, več globine in neposrednosti. Na ta način lahko z naraščanjem časa v materiji nastaja duhovna patina.

 

Fenomen arhitekture Boštjana Debelaka bom poskusil ilustrirati z dvema prispodobama:  s prometom v Indiji in kepo levje družine, ki sem jo imel nekoč priliko dalj časa opazovati v dunajskem živalskem vrtu. Prva naj nam pomaga osvetliti dinamičen proces, v katerem lahko nastanejo tako kompleksne in ne komplicirane hiše, druga pa naj pomaga razumeti naravo in posebnost končnega izdelka  kot skrbno oblikovanega tihožitja s sposobnostjo trajanja.

Kdor je kdaj z evropskimi očmi videl prometne navade v Indiji ali pa morda le tiste v Carigradu, je lahko opazil kvalitetni preskok k spontanosti in zaupanju, s katerim se vzhodnjaki skoraj kot molekule vode v tekočini hipoma prepuščajo prometnemu toku svojih cest in velemest. Razlika je že v samem izhodišču, vozi se na polno; voznik pelje tja, kjer je trenutno že neko vozilo, saj ve, da ga takrat, ko bo on na tistem mestu, tam že ne bo več. Sami običajno iščemo prazen prostor in torej vozimo v prazno; gre torej v resnici za fazni zamik. Ta v bistvu prostorsko-časovni zamik nam lahko pomaga razumeti, kako uspe arhitektu v njegovih po dimenzijah resnično zelo skromnih hišah najti prostor tudi tam, kjer ga po običajni logiki ni, oziroma bi ga že zdavnaj moralo zmanjkati. Ker je prostora dejansko premalo za karkoli običajnega in vnaprej normiranega, se prične večstopenjsko gnetenje in prerivanje, v katerem si standardno ločeni prostori jemljejo, sposojajo, menjavajo in dajejo prostor. Vzpostavi se organska dramaturgija: majhna vrata lahko naredijo prostor za njimi večji in morda tudi skrivnostnejši, podobno kot lahko skoraj po čudežu velik umivalnik naredi malo kopalnico prostornejšo. Majhno okno pred krošnjo drevesa lahko postane slika, nizka dolga okna razkrijejo pogled šele ko ležemo ali sedemo, na ta način svetloba in pogledi brez napora vodijo naše gibanje skozi prostor in nam omogočajo, da tudi kadar smo pri miru stvari in razgledi potujejo k nam.  Izboklina je hkrati polica na eni in niša na drugi strani stene. Programsko ločeni elementi se med sabo zlivajo v prostornejšo celoto, ne da bi njihova namembnost izgubila potrebno atmosfero in intimo. Hiše Boštjana Debelaka so bile »enoprostorci«, še preden se je ta ideja pojavila in našla svoje mesto v svetu avtomobilizma. Gnetenje, opuščanje, prestavljanje in izumljanje traja, dokler se nekako vse ne izide v splošno prežemajoče se zadovoljstvo.

 In tu smo pri omenjeni harmonični gmoti spokojno dremajoče levje družine, v kateri lev in levinja ter njuni mladiči, pa še kakšen bolj oddaljen sorodnik z neštetokrat videno, a vselej osupljivo lagodnostjo mačke brez najmanjše izgube prostora, kaj šele energije, neslišno ustvarjajo prepredeno celoto. Kljub temu, da je vsak od njenih elementov neokrnjeno in vitalno živo bitje, je nemogoče ugotoviti čigav je kateri rep ali šapa. In zdaj si poskušajmo predstavljati, kako nenavadno in gotovo tudi vznemirljivo je lahko prebivanje znotraj na podoben način prežetih prostorov in s pomočjo nezmotljive intuicije arhitekta najdevati v njih prostor za bedenja in spanja, druženja in samovanja, razgledovanja, tuširanja, kopanja, kuhanja in branja. S pazljivo obdelavo, barvo in razporeditvijo vgrajenih pohištvenih in zidnih elementov, s pravimi proporcijami površin in odprtin za naravno ter umetno svetlobo, so njegove hiše od znotraj večje, kot so od zunaj. Podobno kot pri možganih, katerih površina je veliko večja od površine glave, v kateri se nahajajo. Poetika teh hiš  njihove prebivalce povezuje z bližnjo in oddaljeno stvarnostjo. Soočeni s praktično filozofijo te arhitekture lažje razumemo, da je zid lahko tudi začetek in ne le meja in konec nečesa.

Ko od znotraj hiš, ki so podobne malce večjim kosom pohištva, odkrivaš njihove prostorske kvalitete, pomisliš, da morda niti niso toliko majhne, pač pa, da so druge, bolj običajne hiše v resnici prevelike in predvsem zelo slabo izkoriščene. Na ta način nas Boštjan Debelak uči, da je arhitektura kultura, ki si jo moramo znati privoščiti tudi v vsakdanjem življenju. Da v naših življenjih potrebujemo manj, kot si mislimo, in da je prav zato lahko tisto, kar imamo, dobro premišljeno, naravno in kvalitetno. Hišica na deželi, v stiku z naravnim okoljem naj ne bi bila dražja od stanovanja v mestu, pa četudi je to le garsonjera. Potrebno je le, kot pravi njihov avtor, najti dovolj majhno parcelo, kar je morda še najtežje, in pravega arhitekta, kar pa, kot vemo, tudi ni vedno najlažje.

 

Človek modernega sveta se ne more do kraja načuditi, kako je brezčasna tradicija gradnje prebivališč nekoč uspela tudi v skrajno zaostrenih razmerah preživetja vedno znova vzpostaviti harmonijo med praktičnostjo, pomenom in trajanjem ter v najmanjših predmetih in arhitekturah ustvariti lepoto, v kateri seveda ni nikoli manjkal svet domišljije in čudenja. Ta kolektivni simbolni svet v Boštjanovi arhitekturi  nadomešča avtorjeva etika in poetika, ki svoj navdih ponovno išče v neposrednem doživljanju naravnega sveta, v gibanju sonca, zemlje in lune, v ritmih naših življenj, cikličnosti družine, v potrebi po druženju in samoti. Konceptualna zgostitev zahteva od njega, da je vsak element v hiši mnogopomenski in da opravlja večje število nalog.

Oglejmo si za primer stebra, ki podpirata streho na njegovi lastni hiši, in imata poleg osnovne tektonske funkcije še mnoge druge kvalitete. Pozimi, ko sta gola, se zdi kot, da bi dve od visokih okoliških dreves stopili pod napušč oziroma, da sta se postavili tako tesno ob hišo, da s svojima krošnjama ustvarjata baldahin nad prebivališčem in v hišo sredi mesta pripeljeta kvaliteto gozda . Zaradi  ločne strehe, ki jo podpirata, vitka stebra hkrati delujeta kot mogočni struni harfe, po kateri se v ritmu letnih časov bohotijo in osipajo listi vzpenjavke, kar dodatno pomaga ustvarjati prijetno klimo, svetlobo in vonjave. Hkrati gre tudi za star trik slikarjev pejsaža, ko so za boljšo predstavo globine v prostoru brezen in dolin risali drobne ptice. Še koliko bolj učinkovit je ta princip v arhitekturi, kjer preprost element, kot je pergola, drevo ali steber pred oknom, še posebej če je le-to veliko kot soba, povzroči, da vsak najmanjši premik očišča stanovalca oživi globino prostora za oknom vse do horizonta. Če imaš že v izhodišču na voljo le pol običajnega vrta in le pol običajne hiše, potem je ena od rešitev ta, da hiša postane neločljivi del vrta in vrt posledično del hiše.

 

Za Boštjana Debeljaka bi lahko rekli, da je sodobni tradicionalist, saj svoj navdih črpa iz modrosti, grajenih izrazov tradicionalnih kultur ter lepote neokrnjenih naravnih prostorov. Tudi ni naključje, da se značilni elementi njegovih hiš razbirajo kot vzorci, ki jih Christopher Alexander niza ob opisovanju brezčasnega načina gradnje:

 

DVOVIŠINSKI PROSTOR V SREDIŠČU, VELIKO OKNO NA JUGU, MAJHNA OKNA NA KLJUČNIH MESTIH, ZAOBLJENA STREHA, OKROGLO STOPNIŠČE, LESENI STEBER, NARAVNI MATERIALI, KOPALNICA V SOBI, GALERIJE IN MOSTIČI, ZEMELJSKE BARVE, POT SONCA IN LUNE, MAJHNE HIŠE, IZBRANI POGLEDI, OGNJIŠČE, VRT V HIŠI – HIŠA V VRTU.

 

Na svoj avtorski način ustvarja sodobno nadaljevanje te tradicije, ki pa logično in naravno tipološko ustreza aktualni dobi človekove individuacije. Njegove hiše imajo močneje poudarjene značilnosti samostojne, navzven in navznoter jasno izražene in raznolike osebnosti. Arhitekt tako posredno dokazuje, da arhitektura brez arhitektov ne obstaja, pa čeprav gre »le« za anonimne mojstre, kot je tudi sam kljub svojemu talentu, znanju in uspehom največkrat anonimen za širšo strokovno in laično javnost svojega prostora.

 

Boštjan Debelak je vsaj toliko kot arhitekt in oblikovalec ozaveščen prebivalec planeta, ki je zelo zgodaj razvil svoj odnos do sveta in z njim povezan način življenja. Tega je najprej preizkusil in ga še naprej preizkuša na sebi, hkrati pa te zase odkrite kvalitete preko svoje ustvarjalnosti deli z drugimi. In zato je morda premalo, če rečemo, da so to samo hiše, saj gre v resnici za prebivališča v eksistenčnem in ontološkem pomenu te besede.

Njegov način ustvarjanja je lep primer, kakšna bi v družbi lahko bila vloga arhitektov. Arhitektura je prastara umetnost iskanja simbioz, možnih in potrebnih preobrazb, in stikovanj, racionalni, a hkrati tudi intuitivni in umetniški proces, skozi katere morajo iti posamezni elementi, da lahko navzven in navznoter ustvarijo harmonično celoto. Bilo bi prav zanimivo videti, kaj bi nastalo, če bi se v prihodnosti na pobudo katere od skupnosti lotil naselja hiš ali imel priložnost zasnovati katerega od javnih objektov. V državi in družbi, ki bi pri njem naročala načrte za svoje upravne in javne zgradbe, bi si želel živeti.

 

Critics

"Your house is your larger body.

It grows in the sun of the day and sleeps in the night silence; and it is not without dreams.

Does your house not dream and live in a grove or a hill outside the city? "

 

Khalil Gibran, the Prophet

 

Creating the architect Boštjan Debelak is a great example that shows how important it is to limit yourself in life and, if possible, ignore anything. Conscious restraint and persistence allow for a development similar to a tradition in which the already recognized quality is maintained and enhanced, leaving out unnecessary errors. Of course, this is an important choice, and the architect in question has always chosen the most demanding elements of his profession for his work. Back in their college years, these chairs were among the architects recognized as the most sensitive of the tasks in the design of furniture. The same is true of single-family house architecture, which is exactly what the architect chose as the central subject of his creation. The chairs were soon overgrown with houses, or maybe even the chairs had literally grown into them, since the very first products, like some kind of seed or germ, had all the key material, conceptual and aesthetic features of the coming architecture. Blacksmith's black metal, details that understand the steps of production, a combination of organic and rectangular shapes, the poetics of the whole, an inspiring, sometimes quite unusual idea that compelled the user to a body-emotional experiment, and always the natural wood joined by houses warm and deep earth colors.

For Boštjan Debelak, as it was for many architects before him, building his own house immediately after graduation was crucial. It might even be appropriate to include this unwritten rule in the compulsory practice of every architect. The only challenge was a small 3 meters wide parcel of land against a blind wall of row houses. As it has been said many times before, difficult situations for a talented creator can provoke good and unusual solutions. The architect was forced to rethink the standard living quarters of a single-family house and skillfully, albeit climbing them up, across a fairly measured vertical space. In difficult, for many extreme circumstances, but financially the only ones that enabled him to achieve his desired realization, he immediately developed a rich and vibrant architectural language that was able to adapt to specific situations and needs without any clichés and formalities beforehand.

 

After this successful initial trial, he saw that there was no sense in escaping from difficult circumstances in the future, that solutions were always lurking in the problem, and he set himself up for the next space constraints. From the initial constraints, a concept was born that decided to prove that much smaller houses than are usually built can be successfully designed and made more accessible. He has been patiently, one by one, now and has been happy to record for almost two decades and is also diligently watching over their performance. Boštjan Debelak manufactures his houses as a tailor: custom and space and people. The process and the way in which he incorporates into his work the nature of his chosen location, his experience and beliefs, and that of his clients, is intimate and challenging. Not an architect for everyone. Like any creator, he is stubborn and unyielding in his vision and conviction about the quality of his work. However, one who accepts his starting points and persists with him in the challenges of the creative process will certainly be rewarded with the finished product. He remains with many of the clients even after the house is completed, in a lasting friendly relationship, which is not very common and usual between architects and residents of their creations.

The human and natural dimension, as Boštjan Debelak understands, calls into question the many living and economic standards of our society. As it may be overemphasized, his houses are small. However, this is only the beginning. Mies' modernist chalk, "less is more", which periodically guides architecture into extreme aestheticism and rigid refinement of beautiful, self-designed boxes, does not make sense to it in formal terms, and therefore more so in quantitative, practically economic, ethical and ecological terms. The architect is well aware that at the same time, "no more is less" when we strive for the quality of the living environment. Because houses are smaller and because they require a smaller space, they can be cheaper, which does not mean that they are cheap. On the contrary, they are richly and spacious, in many elements even the houses of Boštjan Debelak are monumental. Monumentality, in the main, has nothing to do with size, but with the intensity of memories, emotions and imagination that architecture is capable of preserving and evoking. In our living environments, we are increasingly unaware of how strongly and daily our souls need a full-blooded spatial experience, how they like to invite our bodies and eyes to unusual positions and relationships, when the opportunity arises, and therefore love the architecture that not only enables them , but it even requires us to. At the same time, with careful and consistent selection of precious natural materials according to their properties and possible treatments, with the method of joining and their exposure to everyday use, the architect shows us the importance of maintaining the connection between spirit and matter in our dwellings, so that in the selected piece of wood or stone there is no not only that the traces of its creation and design are not erased, but that it is capable of aging and lasting. Less or no varnish means more wood, more depth and immediacy. In this way, spiritual patina can be created as the time increases in matter.

 

 

I will try to illustrate the phenomenon of the architecture of Boštjan Debelak with two parables: the traffic in India and the lump of the lion family, which I once had the opportunity to observe for a long time at the Vienna Zoo. The first should help us to illuminate the dynamic process in which complex and not complicated houses can be created, and the second to help understand the nature and specificity of the finished product as a carefully crafted still life with the ability to last.

Anyone who has ever seen traffic habits in India or perhaps only those in Constantinople with European eyes can see a quality leap towards spontaneity and confidence, with which the Easterners, almost like water molecules in the fluid, indulge in the traffic flow of their roads and cities. The difference is at the outset, it drives to full; the driver is driving to where there is currently a vehicle, knowing that when he is there, he will be gone. Usually, we usually search for empty space and therefore drive into empty space; it is therefore a phase shift. This essentially space-time lag can help us to understand how an architect in his dimensions of really very modest houses can find space even where it is not, or should have long gone, by ordinary logic. In fact, because space is not enough for anything ordinary and pre-standardized, a multi-stage kneading and overturning begins in which, as a standard, separate rooms are rented, borrowed, exchanged and given space. Organic dramaturgy is established: small doors can make the space behind them larger and perhaps more mysterious, just as, almost miraculously, a large sink can make a small bathroom more spacious. A small window in front of a tree can become an image, low long windows reveal the view only when we lie down or sit, thus light and views effortlessly guide our movement through space and allow us to travel towards us even when we are at peace with things. The protrusion is both a shelf on one side and a niche on the other side of the wall. Separate elements of the programmatically blend into a more spacious whole without destroying their intended atmosphere and intimacy. Boštjan Debelak's houses were "one-roomers" even before this idea came into existence and found its place in the world of motoring. Kneeling, abandoning, shifting, and inventing lasts until somehow everything comes to a pervasive satisfaction.

 And here we are at the aforementioned harmonious bulk of a quietly dormant lion family, in which the lion and the lioness and their puppies, and even a more distant relative with the infrequently seen but always stunning ease of the cat without the slightest loss of space, let alone energy, inaudibly create a cozy whole.

 

Even though each of its elements is an intact and vital living being, it is impossible to determine whose tail or paw it is. And now let's imagine how unusual and certainly exciting it can be to dwell in similarly permeated spaces and, through the unswerving intuition of the architect, find a place for them to sleep and sleep, socialize and sing, see, shower, bathe, cook and read. With careful treatment, color and layout of the built-in furniture and wall elements, with the right proportions of surfaces and openings for natural and artificial light, his houses are larger from the inside than from the outside. Similar to the brain whose surface is much larger than the surface of the head in which they are located. The poetics of these houses associate their inhabitants with the near and far reality. Faced with the practical philosophy of this architecture, it is easier to understand that a wall can also be the beginning and not just the border and end of something.

When you discover their spatial qualities from the inside of houses that look like little larger pieces of furniture, you think that they may not even be that small, but that other, more ordinary houses are really oversized and, above all, very underutilized. In this way, Boštjan Debelak teaches us that architecture is a culture that we must be able to afford in our daily lives. That we need less in our lives than we think, and that is why what we have can be well thought out, natural and of good quality. A country house in contact with the natural environment should not be more expensive than an apartment in the city, even if it is just a studio apartment. It is only necessary, as their author says, to find a small enough plot, which may be the hardest, and the right architect, which, as we know, is not always the easiest.

 

One cannot help wondering to the modern world how the timeless tradition of dwelling once managed to reestablish harmony between practicality, meaning and duration, even in the most extreme conditions of survival, and to create a beauty in the smallest objects and architectures, of course never missing from the world imagination and wonder. This collective symbolic world in Boštjan architecture replaces the author's ethics and poetics, which finds his inspiration again in the direct experience of the natural world, in the movement of the sun, earth and moon, in the rhythms of our lives, in the cyclicality of family, in the need for companionship and solitude. The conceptual condensation requires him to make each element in the house multifaceted and perform a greater number of tasks.

Let's look at the pillars that support a roof on his own house and have many other qualities besides the basic tectonic function. In winter, when they are naked, it seems as if two of the tall surrounding trees have left the abandoned area or that they are placed so close to the house that they create a canopy with their crowns over the residence and bring the quality of the forest into the house in the middle of the city. Due to the separate roof they support, the slender columns also act as powerful strings of the harp, which in the rhythm of the seasons bustle and fall off the funicular leaves, which further helps to create a pleasant climate, light and scents. At the same time, it is also an old trick of landscape painters, when small birds were drawn to give a better idea of the depth of space in the abyss and valleys. How much more effective is this principle in architecture, where a simple element such as a pergola, tree, or pillar in front of a window, especially when it is as large as a room, causes every slight movement of the occupant's clearance to revive the depth of the window space all the way to the horizon. If you already have only half a normal garden and only half a normal house at your starting point, then one solution is to make the house an integral part of the garden and, consequently, the garden part of the house.

 

Double height space in the center, large window to the south, small windows in key places, rounded roof, round staircase, wooden pillar, natural materials, bathroom in the room, galleries and bridges, earth colors, sun and moon path, small houses, selected views, fireplace, garden in the house - house in the garden.

 

In his own way, he creates a contemporary continuation of this tradition, which in a logical and natural typological manner corresponds to the current age of human individuation. His houses have more pronounced characteristics of independent, outward and inwardly distinct and diverse personalities. The architect thus indirectly proves that architecture does not exist without architects, even though they are "only" anonymous masters, as in spite of his talent, knowledge and success he is most often anonymous to the wider professional and lay public of his space.

 

Boštjan Debelak, at least as much as an architect and designer, is an aware inhabitant of the planet, who developed his relationship to the world and his associated lifestyle very early on. He first tested this and continues to test it on himself, but at the same time shares these self-revealed qualities through his creativity with others. And so it may be too little to say that these are just houses, since they are in fact dwellings in the existential and ontological sense of the word.

His way of creating is a good example of what the role of architects could be in society. Architecture is the ancient art of finding symbioses, possible and necessary transformations, and connections, a rational but also intuitive and artistic process through which individual elements must go in order to create a harmonious whole on the outside and on. It would be interesting to see what would happen if, in the future, on the initiative of one of the communities, he embarked on a settlement of houses or had the opportunity to design one of the public buildings. I would like to live in a country and a company that plans plans for its administration and public buildings.

 

Ira Zorko, architect

Intervju

pogovarjala se je: Janja Brodar

 

Boštjan Debelak:

Arhitekt votlin, velikih 100 m2

Outsider

Arhitektura, Razmislek, Trajnostno

tiskana izdaja julij 2017, spletna objava 2.5.2019

https://outsider.si/24381-2/

 

Boštjan Debelak je arhitekt, ki že dobrih petindvajset hodi popolnoma samosvojo pot. Ob prelomu tisočletja je bil nominiran za Plečnikovo priznanje, istega leta je za hišo Peglezen na hribu prejel častno priznanje za najboljši stanovanjski objekt. Dela hiš(k)e, ki so za marsikaterega stanovskega kolega – vsaj za tiste, ki so se na ljubljanski šoli napajali iz tradicije modernizma in kontekstualizma – presladke, da bi si jih upali narisati: okrogla okna, barvaste fasade, položne dvokapne ali celo krožne strehe z napušči, krožni izzidki; linije tlorisov niso poravnane, prostori ne operirajo s pojmi, kot sta krožni tloris in celostenska zasteklitev. Ampak: ko sem s čisto drugim namenom pred mesecem dni vstopila v »njegovo« hišo na Rakovi jelši, je bilo kot skok v vodo na vroč poletni popoldan. Nenavadno umeščena, ravno prav groba hiša me je sprejela s kadjo v dnevni sobi, plesno dvorano in strešno teraso za jutranjo jogo, oh. Popolnoma nova, hkrati pa prvinska razmerja med prostori, ki se jih ne da ujeti v fotoobjektiv. V kombinaciji z nalezljivo svobodnostjo lastnikov je bila hiša Tango reklama za arhitekta, ki ji nisem želela uiti.

 

Kakšna je bila vaša pot od modernistične ljubljanske šole do okroglih okenc in izzidkov? Kdaj ste skrenili?

 

Odlepil sem se že v začetku, v času šolanja. Izbiral sem seminarje, v katerih so me pustili pri miru, da sem lahko delal in razmišljal po svoje. Nisem želel biti pod nikogaršnjim vplivom. V resnici sem risal votline in podobne stvari.

 

Votline?

 

Ja, bivališča. To se mi je zdelo in se mi še vedno zdi fascinantno – ne mislim, da bi morali ljudje živeti v zemlji, temveč votline kot koncept.

 

Poznate klasično arhitekturno vprašanje – je bivališče gnezdo ali votlina?

 

Ni ne eno ne drugo. Zame hiša ni toliko bivališče kot zatočišče – bivališče je narava. Svoje hiše želim skriti v okolje, jih npr. s temnejšimi toni vtopiti v naravo. Ne zato, ker bi se jih sramoval, temveč iz spoštovanja do okolice, sploh kjer je okolje naravno. Bela fasada v naravi neprimerno bolj izstopa. Moje temne barve so tudi idealen paspartu za kolorit skozi letne čase spreminjajočega se zelenja. V notranjosti pa uporabljam tople zemeljske tone, taka hiša lepše žari navzven.

 

V čem so si vaše hiše na podeželju in v mestu različne? Kako se odzovete na kontekst?

 

V grajenem okolju je zelo malo dobrih vzorcev, malo je homogenih naselij, v katerih lahko beremo enovitost. Če bom gradil hišo na Lubenicah na Cresu, se bom jasno držal lokalne tipike. Sredi običajnega slovenskega naselja iz sedemdesetih pa arhitekt nima veliko kakovostnega, na kar bi se lahko naslanjal. S svojo arhitekturo nočem prevladati nad to okolico, zato hiše preprosto poskušam skriti, z ozelenitvijo, barvami, obliko. Še posebej kadar projektiram večjo hišo, jo pobarvam temno, da jo zmanjšam.

 

Torej vsi vaši naročniki le ne želijo +/– 100 m2?

 

Ne, imam tudi naročnike, ki si želijo zares veliko hišo, vendar izhodiščne, želene kvadrature praviloma zmanjšam. Rad uporabljam primerjavo z avtomobilom, ker je Slovencem najbolj razumljiva: če hišo pokrajšamo za en meter, je to 10 m2 oz. 10 000 €, to pa je že en avto. Arhitekti moramo razumeti, koliko lahko zamah ene naše črte hišo podraži ali poceni.

 

Ali spremljate ceno gradnje? Vaše hiše so resda majhne, vendar so detajli precej kompleksni, neindustrijski, se ne ponavljajo, posledično so dražji.

 

Kalkuliram le kvadratne metre. Lesena in zidana hiša sta enako dragi, povsem izgotovljena »moja« hiša stane povprečno okoli 1200 € na kvadratni meter, lahko pa tudi manj kot 1000. Pri leseni hiši lažje varčujemo kot pri zidani. Polnostenska lesena gradnja npr. omogoča, da je konstrukcija vidna, brez dodatnih obdelav – ometov, celo estrihov.

 

Kateri je glavni tehnični problem lesenih hiš? Zakaj priporočate polnostensko leseno gradnjo?

 

Lesene hiše niso problematične. Načrtovanje teh hiš je preprostejše. Raje kot skeletno leseno gradnjo imam polnostensko iz križno lepljenih plošč, ker z njo dobimo občutek masivne stene, je trdna in ne potrebuje obdelav. Po navadi je pomislek vsebnost lepil, a ni utemeljen. Lepila so lahko popolnoma razgradljiva.

 

Secirajva arhitekturne elemente, ki se ponavljajo na vaših hišah. Kje je izvor visokih stebrov, ki tečejo od terena do napušča? Zakaj jih uporabljate?

 

Takšna stebra sem najprej uporabil pri svoji hiši. Sta transformacija dveh visokih macesnov, ki sta rasla točno v osi hiše. Zdaj ju žal ni več, a ostajata kot zapis v tem arhitekturnem elementu. Takšen steber rad uporabim kot likovni dodatek, s katerim hišam, ki so praviloma majhne, dodam nekakšno monumentalnost. Včasih steber razmejuje dve obdelavi fasade – na primer les in omet, vendar zunaj fasadne ravnine. Po njih se pne zelenje, med dva stebra lahko napnemo žice za plezalke in tako dobimo naravno senčilo.

 

Pojdiva dalje: les na fasadi.

 

Z lesom je hudič. Marsikomu je všeč, a težko razumejo, da se les brez premazov – vedno uporabim surov les – stara. To je približno tako, kot da bi se poročili z lepo mlado žensko in potem pričakovali, da bo na videz enaka vse življenje. Sicer pa na fasadah uporabljam še debeloslojni omet in včasih kamen. To so zame materiali, ki so večni. Tankoslojni omet uporabimo le v nadstropjih, kadar je pritličje npr. v lesu. Hiša Tango ima fasado iz povsem grobih, kosmatih desk. Namesto vijačenih oblanih macesnovih smo uporabili kosmate smrekove. S tem smo fasado pocenili in ustvarili manj sive energije. So pa te deske termično obdelane, ker hiša stoji na barju in je v zraku več vlage, zaradi katere bi lahko povsem surove deske pred staranim sivenjem počrnele.

 

Avtorski kovinski detajli?

 

Železo dojemam kot surov in karakteren material in ga uporabljam kot dopolnitev lesu in drugim svojim materialom. Z njim ustvarjam avtorske detajle, ker mi tisti, ki so na trgu, niso všeč. Kako boš našel črno kljuko? Že trideset let jo iščem, in je ni, vsaj ne za normalen denar. Za svojo hišo sem jo dal izdelati.

 

Kako se lotite strehe? Radi imate položne dvokapnice, oble strehe, kombinacije različnih naklonov. Za večino arhitektov no-go.

 

Ko hodim po svetu, moja glava potuje gor in dol. Opazujem strehe in predvsem napušče. Hiša mora imeti napušč, in napušč mora biti lep. Zame je najboljša kritina folcan pleh, ker traja večno. In najbolje se obnese na položnem naklonu. Seveda, če je strma streha v okolici jasen vzorec, potem ne vztrajam. Mi je pa položna dvokapnica preprosto bolj všeč.

 

Se z njo skušate približati Mediteranu? Kot Plečnik?

 

Hm, nikdar nisem tako razmišljal. Morda podzavestno, saj imam Mediteran zelo rad. S potovalnim kajakom sem prepotoval že ogromno, in ne boste verjeli, v njem včasih tudi projektiram.

 

Kaj vaše hiše sporočajo okolici?

 

Bolj se skrivajo kot kažejo. Večkrat slišim zgodbo, kako sta se mož in žena ob gradnji hiše, ki sem jo načrtoval, sprla. Žena je prišla na gradbišče, ko so zalili temeljno ploščo, in rekla, tole pa ne bo šlo, tole je premajhno, kaj pa delate, ustavimo gradnjo, arhitekt nima pojma. Pomirijo se šele potem, ko so stene že ometane, in takrat je veselje, vmes pa utegne biti zelo napeto.

 

Na osnovi izkušenj zaupate, da prostor ne bo premajhen? Kje privarčujete 50 kvadratov, kolikor loči vaše hiše od »običajnih«? Razložite koncept +/– 100 m2!

 

100 m2 za katerokoli 4-člansko družino je zadosti. Najprej privarčujem s tem, da avto absolutno postavim zunaj hiše. Ne priznavam niti nadstreška, kajti tudi to je objekt – ima temelje in konstrukcijo za streho. Ko hodim okoli in gledam te garaže in nadstreške, vedno pomislim, koliko majhnih stanovanj bi lahko uredili v njih! Ne vem, zakaj avto ne bi preprosto stal na prostem pred hišo. Jaz gradim hišo za dva, in če pridejo otroci, hiša raste navznoter. Rad uporabljam dvonivojski centralni bivalni del, ki je zaradi volumna (ki stane manj kot novi kvadrati) lahko manjše površine, in še, če nastane potreba, ga lahko delno zapremo kot dodatno sobo. To traja en popoldan. Ko otroci odidejo – in to se zgodi prej, kot mislimo – preprosto odstranimo dodatek. Moja visoka dnevna soba meri le 13 m2, pa vsakogar njena veličina osupne – mislijo, da je velika vsaj dvakrat več. Večinoma te dvonivojske centralne prostore obračam proti jugu, da dobim boljši zajem sonca. Imam večne borbe z naročniki, ker ne želim uporabljati zunanjih žaluzij. Jih je Plečnik uporabljal?

 

No, stare kmečke hiše so imele polkna.

 

… in so imele majhna okenca. Pojdiva raje nazaj k Plečniku.

 

Prosim vas, Plečnik je bil genij in si je privoščil marsikaj! Vi pa morate nekako rešiti senčenje.

 

Pametno oblikovan napušč, naravno zelenje, ne prevelike okenske odprtine. Vrniva se k varčevanju. Nisem pristaš ničenergijskih hiš. To je zame absurd. Prvič – so izredno drage, in drugič, hermetično so zaprte in potrebuješ cel sistem, tehnologijo, da vanje dobiš zrak. Dokler ne bodo pri avtomobilih konstrukcijsko omejili hitrosti na 100 km/h in zakonsko določili, koliko lahko porabi avto ne glede na svojo težo, to nima smisla. Smešno je, ko govorijo, da 3-tonski terenec porabi le 18 litrov na 100 km. V Sloveniji tudi nimamo zakonsko določene zgornje meje površine hiše na prebivalca. V bolj razvitem delu sveta nizkoenergijska hiša ne sme biti večja od 30 m2 na prebivalca. Pri nas pa je lahko velika 300 m2 za dva, in ji bodo še vedno rekli nizkoenergijska, čeprav porabi veliko več kot 100 m2 velika hiša za 4-člansko družino z navadno pečjo na drva. Tako za samo gradnjo kot za obratovanje. In še to: nizkoenergijska hiša ne sme imeti odprtega kurišča.

 

Za vas pa je ogenj v hiši bistven?

 

Vsako hišo gradim okoli ognjišča. Zame je to tako primaren element vsakega bivališča, da se mu ne bom nikdar odpovedal. V naši hiši vsak večer, kadar smo doma, zakurimo ogenj, tudi poleti. Preprosto ne moremo živeti brez ognja. Zvečer sedimo okoli ognja in se pogovarjamo ure in ure, kot v votlini. Namesto televizije.

 

Kakšni so vaši naročniki?

 

Težko potegnem vzporednice. Je pa res, da z naročniki, ki so mi po življenjskem slogu in nazorih bližji, ustvarim boljše hiše. Takšni ljudje so do mene bolj zaupljivi in posledično lahko bolje delam. Pri manj zaupljivih pa na koncu lahko samo še razmišljam, kako bom naredil čim manj škode. Naročniki hiše Tango so bili zelo zaupljivi. Imel sem jasno izhodišče – proračun za običajno hišo, ki pa ji bo dodan plesni studio, ker sta lastnika strastna tangerosa. Hiša je tudi oblikovno zastavljena v dveh delih, plesna dvorana malo izgineva s položno enokapno streho. Brez te dvorane ima hiša le 80 m2, v njej bivajo štirje.

 

Hiša Tango ima za družinsko bivališče poleg plesne dvorane ob kuhinji precej odbit detajl – kad v dnevni sobi, nasproti pa ognjišče. S križcem na steni deluje zelo mistično, kot kaka krstilnica. Je bila to njihova zamisel? Ob obisku so mi razložili, da so naturisti in da kad odlično funkcionira.

 

Ne, to sem predlagal sam. Želel sem, da bi ta spodnji bivalni prostor, iz katerega lahko odplešeš v plesno dvorano in obratno, zares živel. Ideja kadi v dnevni sobi se mi je od nekdaj zdela zelo zanimiva in začutil sem, da je zanje pravšnja. Investitorja imata precej zaseden urnik, zato čas, ki ga prebijeta doma, želita zares preživeti z družino. Tudi tako, da se lahko med vsakodnevnim kopanjem človek pogovarja s tistim, ki na primer kuha. Zakaj bi moral biti zaprt v kabino?

 

Včasih se mi zdi, da so vaše hiše takšne, kot bi jih ne risal arhitekt. So nekako prvinske, naivne. Kot da jih niste reševali skozi tloris in prerez. Kateri drugi arhitekti so vam blizu?

 

Res velikokrat začnem z glino ali kartonom. Če že govoriva o vzorih: sam nimam arhitekturnih vzorov. Ko v časopisu naletim na arhitekturo, rad preberem intervju s kakim arhitektom, a me zanimata predvsem osebnost in razmišljanje. Zelo sem kritičen do objav in nagrad, ki jih podeljujejo sodobni arhitekturi. Podeljujejo jih za povsem sveže, ravnokar izgotovljene stavbe, ki lahko že v petih letih postanejo strašno grde. Prav veliko sodobne arhitekture se namreč nič zapeljivo ne stara. Po mojem bi morali sprejemati rezervacije za nagrade in jih podeliti šele čez pet, deset let, če bo hiša takrat še vedno videti dobro. Nasploh pa ne priznavam mode.

 

Ne morete pa tudi reči, da so edino vaše hiše »pravilni« odgovor! Na svetu je ogromno dobre arhitekture! Delate majhne hiše, kaj pa večje merilo? Npr. javne zgradbe, se v nobeni od njih ne počutite dobro?

 

Manj in manj hodim v javne stavbe. Prevelika gneča. Edini javni prostor, ki ga imam rad, je narava.

 

Torej za vas obstajata le votlina in narava …

 

Če grem v BTC, sem potem utrujen še cel dan. Tudi velike katedrale in templji mi preprosto ne ustrezajo – veliko je bilo trpljenja pri njihovi gradnji. Se pa plazim v vsako majhno kapelico, ložo in vaško cerkvico, torej v javne prostore, ki so majhni in podrejeni okolici. To so prostori za meditacijo. Pompoznost mi ni blizu. Zame je človek premajhen, da bi se šel megalomanstvo.

 

Plečnik je bil v nekaterih potezah zelo monumentalen, kaj menite?

 

Monumentalnost je druga stvar. Upam si trditi, da so celo moje hiše malo monumentalne. Na primer moja in še kaka dnevna soba po mojih načrtih: v resnici je dvakrat manjša, kot je videti, v njej pa je občutek pač tudi monumentalen. Monumentalnost v arhitekturi je zame trajnost. To, da se dobro stara. In Plečnikove stvari se odlično starajo.

 

Kaj vas pri Plečniku navdihuje?

 

Njegova arhitektura je večna. Bil je dober arhitekt. Kar zadeva njegovo osebnost in življenje, pa mi njegovo odrekanje in popolna predanost arhitekturi in ničemur drugemu nista blizu. Ker smo arhitekti, ker so nas učili arhitekti in ker se z njimi družimo, se pričakuje, da bomo navdušeni nad arhitekturo. Jaz pa bolj cenim arhitekturo brez arhitekta, npr. prvinska bivališča in stara, organska strnjena mesta. Časa imam za razliko od Eminence na pretek, in med drugim je to kakovost, ki jo je treba ceniti. Kar ne pomeni, da ves čas lenarim. Sploh ne, le čas imam. Če se sredi tedna spomnim, da bi šel na vodo, vzamem kajak in za tri dni grem. In delam tam.

 

Kaj vas je naučil naš poklic?

 

Moje delo me je naučilo tega, da moram biti potrpežljiv. In da se moram še veliko naučiti. Naročila slej ko prej pridejo, in dobre stranke tudi. Na eni mojih razstav je pristopila galeristka in komentirala: kdo so vsi ti ljudje na razstavi, je mogoče, da so to vaše stranke? Vsi arhitekti in stranke so po koncu sprti, vaše pa ostajajo vaši občudovalci in celo pridejo na razstavo?! Z nekaterimi smo postali tudi dobri prijatelji. No, na to sem ponosen, boljše nagrade ni.

 

Poletna želja?

 

Poznate odlični Coppolov film Rumble Fish? V njem oče (Dennis Hopper) sinu (Nicolas Cage) položi na srce: delaj, kar želiš, ampak vedi – samo še nekaj (in ne neskončno veliko) poletij imamo na voljo. Ljudje se ne zavedamo končnosti življenja. Reči »samo še dvajsetkrat bom šel na morje« je popolnoma nekaj drugega kot »še vse življenje bom hodil na morje«, kot da bo to še stokrat ali tisočkrat. Število naših prihodnjih poletij je omejeno. Zato je treba polno živeti vsak dan sproti. Na poletje gledam kot na metaforo. Moja poletna želja je samo novo poletje.

 

Besedilo: Janja Brodar

 

 

 

 

Hiše brez kompleksov in problemov

ELLE Dekor, 1.2015

https://elle.metropolitan.si/dekor/hise-brez-kompleksov-in-problemov/

 

Nekatere hiše ne potrebujejo ne botoksa ne običajne negovalne kozmetike. Niso nastale v glavi plastičnega arhitekta, ni jih pokvarilo hlepenje po arhitekturnih nagradah in ni jih zapeljalo prazno čaščenje zunanjosti.

To so hiše brez kompleksov in brez prob­lemov, z vase vrisano nujo po uživanju živ­ljenja, spoštovanjem časa uporabnikov in podpisom Boštjan Debelak. »Staranje arhitekture se lahko primerja tudi s človeško nečimrnostjo. Hiša se lahko stara dobro, kar je kompliment, še zlasti če ima hiša 30 let in več, ali pa slabo – včasih je videz neugleden že kmalu po podeljeni nagradi za arhitekturno stvaritev leta ali objavi v kakšni eminentni publikaciji.

Se tudi zgodi, da je kakšna stavba tako ali drugače zaščitena zaradi pomembnosti stvarnika ali značilnosti nekega obdobja, hkrati pa zaradi povsem neprimernih rešitev ali slabih detajlov povzroča veliko stroškov in skrbi aktualnim skrbnikom,« začne svoje razmišljanje Boštjan Debelak, netipični arhitekt, ki za idejami brska po svoji duši in se ne pase po straneh trendnih arhitekturnih revij.

»Že pri svoji hiši, ki je bila tudi moj prvi projekt, sem razmišljal, kako narediti zgradbo, da bo z njo čim več veselja in čim manj vzdrževanja. Nisem eksperimentiral z materiali in obdelavami, ker nima smisla spreminjati nečesa, kar je historično več kot preizkušeno. Hiša mora po mojem sprožati občutek ugodja, in ne fascinacije. Načelno nisem proti iskanju oblikovalskih rešitev, menim pa, da zasebni investitorji niso poligon za eksperimentiranje z nekimi novimi, trenutno modnimi rešitvami, ki se bodo izkazale za dobre ali pa tudi ne. Modna arhitektura tako ali tako ne obstaja. Letos je oranžna, naslednje leto bo zelena, mini krilo, maksi krilo ... Namen hiše je, da stoji sto let in da ti je sto let všeč.«

A vseeno me zanima, kaj si ta, prav ta arhitekt misli o barvah. »Ko sem delal svojo hišo, sem se ukvarjal z vsem, razen z barvami. Notranjost hiše je dolgo spominjala na sivo soriško mivko, danes pa so v njej vse barve in nebarve. Vece je bil nekaj časa celo črn in bo verjetno spet kdaj – s črno lahko prostor tako povečaš, da postane brezdimenzijski, zato je majhen sekret v črni videti neskončno velik. Ko steno pobarvaš v temno, je to tako, kot bi jo podrl.

Z belo barvo samo odtegneš pozornost, povečaš pa ničesar. A bela je problematična, ker se slabo stara. To je edina barva, ki ne dopušča patine. Zato oziroma tudi zato imam raje konkretne zemeljske barve, saj z njimi pride življenje do izraza. Naša družinska hiša je zelo temne grafitne barve, ker sem že prej vedel, da jo hočem obrasti s trto plezalko, ki sezonsko menja kolorit in videz strukture: fasada je le paspartu, poudarek je na zelenju.«

Pa še res je – tudi svetlo modre srajce, po italijansko celeste, pridejo veliko bolj do izraza na zagorelih mediteranskih moških. In če sva z arhitektom že spregovorila o barvah, bi bilo prav, da za prilogo modne revije spregovoriva še o kroju.

»Manjše hiše delam zato, da ljudem prihranim denar. Moja filozofija je, da se mora hiša širiti navznoter, in ne navzven. Kako je to videti? Osrednji prostor z dvojno višino poskrbi za občutek prostornosti in je zato lahko manjši. Visoko okno na južni strani je istočasno najbolj primitivni način sončnega ogrevanja, ki deluje tudi v Ljubljani, in osnova za dodatno sobo –

če dodaš nekaj stikal na zgornjo polovico stene, imaš nenadoma eno sobo več. Ko otroci odrastejo in gredo od doma, hiša v nekaj potezah spet postane takšna, kot je bila.«

Tako preprosto je to. Preprosto lepo. In to v času, ko je preprostost ogrožena vrsta ...

 

Primer dobrega staranja hiše: Hiša/atelje Debelak (hiša Turn)

Hiša za Bežigradom (99 m2) je bila narejena za ceno prodane družinske garsonjere (25 m2) brez doplačil. Zgrajena je bila takoj po arhitektovi diplomi. Naročnik in investitor je bil arhitekt sam in ta načrtovanih rešitev še danes ne bi spreminjal. Gre za prvo v njegovi seriji majhnih veliko vrednih hiš ali, krajše, +/- 100 m2, ki je postala s časom arhitektov ustvarjalni koncept in glavni navdih pri načrtovanju preostalih hiš.

 

Osebna izkaznica: zidana stavba, prostori funkcionalno, in ne fizično ločeni, 4 etaže, široke dobre tri metre, pasivno sončno ogrevanje s primitivnim solarnim sistemom dvoetažnega okna na jug, odprto notranje ognjišče, ves uporabljen les za stavbno pohištvo in preostalo konstrukcijo navadna smreka brez vseh premazov, pločevinasta kritina, fasada strugan pigmentiran apneni omet, preraščen s trto plezalko in več ptičjimi gnezdi.

 

 

Primer že vnaprej postarane hiše: Hiša Tango

Stavba stoji na pilotih, kjer so bili včasih Mostiščarji. Bivalni prostori so v delu, ki je videti kot hiša, ker sta lastnika strastna plesalca tanga, pa je nižji pritaknjeni del namenjen plesnemu studiu, iz katerega je mogoče priplesati v dnevni prostor naravnost skozi široka notranja vrata. Posebnost bivalnega prostora je vgrajena in v tla vtopljena kopalna kad, ki za razvajanje in družinsko komunikacijo dnevno služi svojemu namenu; iz nje je lep razgled proti vogalu z ognjiščem, proti plesni dvorani ali za štedilnik.

 

Fasadna obloga je iz umetno postaranih kosmatih desk termično obdelane smreke. Videz hiše se skozi čas ne bo več bistveno spreminjal, pričakovan je le prehod v stanje srebrno sive patine. Del zunanje stene med velikimi okni je zamišljen kot šolska tabla, na kateri lahko nastajajo priložnostne risbe – začasni grafiti. Na ta način lahko stanovalci nadzorovano spreminjajo videz hiše in nakazujejo razpoloženje tudi navzven. Značaj hiše od zunaj nakazujejo tudi klavirske tipke v delu napušča, integrirane v raster fasade.

 

O arhitektu

Boštjan Debelak (1963) je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (1989) in se študijsko izpopolnjeval na Finskem. Odkar je diplomiral, je v svobodnem umetniškem poklicu.

Specializiral se je za načrtovanje majhnih, racionalnih družinskih hiš (koncept +/-100 m2) v protivrednosti blokovskih garsonjer (do 25 m2), s trajnostno, ekološko, atraktivno in netrendno zasnovo in programiranim dobrim staranjem ter večinoma grajenih na zapletenih, problematičnih ali skoraj nemogočih lokacijah. Je prejemnik Častnega priznanja s področja arhitekture v kategoriji stanovanjskih objektov, nominiranec za Plečnikovo priznanje in prejemnik več drugih nagrad.

Svoja dela je predstavil na 14 samostojnih in 40 selekcioniranih skupinskih razstavah ter v skoraj stotih publikacijah doma in v tujini. Kot največje priznanje pa si šteje, da je z več naročniki njegovih hiš ostal v prijateljskih odnosih in da se z njimi ob srečanju lahko tudi objame.

 

Pripravila: Tina Torelli

© 2021 Bostjan Debelak

back to top