bostjan debelak architect

bostjan debelak architect

BOŠTJAN DEBELAK +/-100 arhitektura

2004, pogled s ceste

 

2010, pogled z dvorišča

 

detajl okroglega vogala stopnišča

 

vrt - plaža s prodniki

 

foto: B.Debelak

 

"ČRNA HIŠA V BARVAH"

besedilo dr.prof.Tomaž Novljan, udia

(iz objave v prilogi Delo in dom 7.7.2010)

 

Barva. Ta čudovita lastnost vsega, kar nas obdaja. Tudi v tej prilogi je bilo v preteklosti že veliko napisanega o barvi. Večinoma pozitivne stvari. Kako je barva lepa. Kako je barva subjektivna. Kako barva vpliva na naše razpoloženje. Kako z barvo izražamo svoje razpoloženje, svoje prepričanje. Svoj življenjski nazor. Tokrat pišem o hiši, ki je na zunaj skoraj brezbarvna, temnosiva, pod fasadno kožo pa se skriva njena vsebina, barvit organizem, ki omogoča bivanje.

 

Barva je otrok svetobe. Produkt svetlobe in lastnosti neke površine od katere se svetloba odbija. Šele takrat jo lahko vidimo. Brez svetlobe tudi barve ni. Razen v naših možganih, kjer lahko vtis neke barve ostane zapisan tudi nekaj sekund po tem, ko smo barvo že prenehali opazovati. Barve bi v grobem lahko radelili na tako imenovane snovne barve in na barvno svetlobo. V vsakdanjem življenju se večinoma srečujemo s snovnimi barvami, ki so, poenostavljeno povedano, barve različnih predmetov iz okolja, ki nas obdaja. Barva ima različne lastnosti, ki vplivajo na to kako jo vidimo, razumemo in povezujemo z ostalimi stvarmi, ki nas obdajajo. Barva oziroma barve so lahko tudi agresivne. To je seveda relativna oznaka. Odvisno, v kakšnem prostoru in kontekstu jih opazujemo.

 

V barvnem svetu obstaja še eden, zelo pomemben dejavnik. To je velikost barvne ploskve v odnosu do ostalih barvnih ploskev. Z drugo besedo, merilo barvne ploskve. Vzemimo na primer rdečo barvo. Majhna rdeča ploskvica ozirom predmet na nas večinoma učinkuje ljubko, igrivo. Spominja nas lahko na igračo iz otroštva, praznični okrasek, zapeljive ustnice, modni dodatek. Srednje velika rdeča ploskev ozirom predmet, npr. avtomobil, izložba, obleka deluje dinamično, spodbudno, izzivalno. Vzbuja občutek napetosti in pozornosti. Dviguje krvni pritisk in pospeši utripanje srca. Ustvarja občutek toplote. Velika rdeča barvna ploskev oziroma predmet npr. hiša lahko deluje agresivno. Sploh od blizu. Zelo je pomembno s kakšne razdalje jo opazujemo. In kakšen je njen odnos do sosedjih hiš.Dandanes obstaja polno različnh priročnikov, ki opisujejo osnove barvne teorije in razlagajo medsebojne odnose barv na teoretskem nivoju. Kaj pa praksa? Kot velikokrat tu zadeva ni enoznačna. Predvsem zaradi neupoštevanja merila barve. Ker je barva od blizu bolj agresivna kot barva od daleč. Ker so čiste barve, industrijske barve lahko tujki v množici bolj pastelni ali zemeljskih tonov barve. Seveda gre za fasade hiš. Gre za to v kakšnm okolju so postavljene. V kakšnem stilu so oblikovane. Gre za to, od kje in s kakšne razdalje so vidne. Gre za logične, sorodne barve nekega okolja, ki spominjajo na naravne materiale. V bistvu gre za odnos posameznika, lastnika hiše do svojega okolja. Za razmerje med individualnim in kolektivnim življenjskim prostorom. Svoje bivališče si lahko vsak oblikuje po svojih željah – do neke mere. Dokler ne poseže v iste pravice svojih sosedov... Barva je najcenejše izrazno sredstvo v arhitekturi. Tudi eno od najmočnejših. Mnogi se je zato celo malo bojijo.

 

Križišče dveh cest na Brezovici pri Ljubljani. Vogalna stanovanjska hiša - dvojček. Zaradi svoje nevpadljivosti je v teksturi ostalih hiš skoraj vpadljiva. Izstopa iz obstoječe enodružinske pozidave, ki jo obdaja. Kljub temu malce zadržana. Stavbna masa deluje skoraj resignirano dostojanstveno. Netrendovsko in brezčasno. Podobno kot tudi ostale stvaritve arhitekta Boštjana Debelaka. Zakaj? Tudi zaradi barv in materialov, ki so uporabljeni na fasadi. Tudi zaradi zunanje ureditve, ki ne pozna običajne zelenice in cvetličnih in zelenjavnih gredic, ampak se spogleduje z abstraktnostjo zena. Vrtna ograja je večinoma iz naravnega masivnega lesa brez zaščtinega premaza. Les se sam po sebi zaščiti s srebrno patino in se tako lepo stara. Dobra hiša se zna lepo starati. Danes se želimo temu večinoma izogniti. Tako pri arhitekturi, kot tudi pri sebi. Še posebno pri sebi. Parter okrog hiše zaznamuje asketskost uporabljenih materialov. Beli rečni kamni – prodniki. Topla sivina neobdelanega betona. Siv asfalt, ki naj bi se po prvotni zamisli »potegnil« tudi v vežo se v svoji biti – bitumnu zaključuje kot hišni podstavek, »cokel«. zidec ali kakor ga še kako drugače imenujemo. Zdi se, kot da hiša zraste iz tal. Stavbno pohištvo – okna vrata, ogrodje parkirne lope prehaja iz rumenkasto oker barve v srebrno sivo. Bakrena kritina in okenske police so zaradi vpliva atmosfere že postali temno rjavi, skoraj črni in potrpežljivo čakajo na nadaljevanje preobrazbe proti svetlo zeleni. In končno še fasadni omet. Debelozrnat in debeloslojen praskan apnen omet z obilo zemeljsko-grafitnega pigmenta. Skoraj črn. Včasih temno siv. Včasih modrikast. Odvisno od naravne svetlobe, dnevnega in letnega časa. Kontrast Veitchii-jevi trti, plezalko v vseh letnih časih.

 

Na zunaj je čutiti zadržanost arhitekturnega jezika. Materiali sebi lastnih barv ne  potrebujejo občasne obnove kemičnih zaščitnih premazov. Likovni izraz fasade se spreminja po naravni poti. Barvne ploskve bledijo, se spreminjajo počasi, brez šokov za okolico. Prvi šok – postavitev nove hiše je obenem tudi edini in zadnji poseg v prostor. Če velja hiša na zunaj celo morda za malce sramežljivo pa se v njeni notranjosti dogajao eksplozije barv. Močnih primarnih barv. Tu pride do polnega izraza skorajda absolutnost grafičnega izraza, ki na svojstven način govori o veliki odgovornosti do uporabe barv v arhitekturi. Posamezni prostori nimajo običajnih imen – dnevna soba, kuhinja, spalnica. Imenujejo se kar po svojih najbolj značilnih lastnostih: rumena soba, zelena soba, modra soba itd. Barva stenskih in stropnih površin dominira nad elementi opreme, ki so oblikovani in izdelani kot unikati. Enako kot zunaj, so tudi materiali v notranjosti naravni, iskreni. Kjer je prisotna moč, tam je črna kovina. Kjer je potrebna mehkost zaradi dotika s kožo so elementi iz mehkega masivnega lesa. Detajli ograje, mehanizmov za dviganje in spuščanje svetilke, podpiranje umivalnika so funkcionalno izčiščeni, logični, ergonomski. Prostori, še posebej dvovišinska dnevna soba, rumena soba, pijejo naravno svetlobo skozi posebne izzidke - svetlobne izpahnjenice. Njihova južna orientiracija tudi ob oblačnem vremenu zbere več kot dovolj svetlobe za ustvarjanje udobnega svetlobnega ambienta kjer koli v notranjosti hiše.

 

Pogosto se radi sklicujemo na pravico, da svoj dom pa že lahko oblikujemo po lastni izbiri. Če ne drugače pa vsaj z barvo! Tudi ali predvsem navzven, na fasadi. V času vsesplošnega in včasih tudi nekritičnega likovnega individualizma predvsem eno- ali večstanovanjskih hiš je postal barvni eksces izrazno sredstvo, morda celo neke vrste protest, ali pa zgolj »maščevanje« sosedu zaradi neke stare zamere, ki pa vsekakor ne doprinaša k dvigu splošne bivalne kulture. Hiša na Brezovici je nazoren, skoraj laboratorijski primer nasprotnega.

tlorisi

 

© 2020 Bostjan Debelak

back to top