bostjan debelak architect

bostjan debelak architect

BOŠTJAN DEBELAK +/-100 arhitektura

bostjan debelak arhitekt

foto: David Ličen

 

bostjan debelak arhitekt

foto: B.Debelak

 

bostjan debelak arhitekt

foto: B.Debelak

 

bostjan debelak arhitekt

foto: B.Debelak

 

bostjan debelak arhitekt

 

tloris

bostjan debelak arhitekt

Hiša na pant

tvambienti.si 2020

https://www.youtube.com/watch?v=usjvfUMhehs

OHS, Hiša na pant, 2017

https://www.odprtehiseslovenije.org/objekt/hisa-na-pant/

 

Hiša na pant - ajdovska posebnica

Primorske novice 24.2.2018, Lep dom

Besedilo: Nada Vodušek

https://www.primorske.si/2018/02/23/hisa-na-pant-ajdovska-posebnica

 

Hiša na pant

 

Na obronkih Ajdovščine, pod stasitim grebenom Trnovske planote, na koncu ene od ulic, ki spletajo svoje mreže po vzpetini, stoji markantna hiša. Ne zato, ker bi bila velika in razkošna, ker bi želela s svojo mogočnostjo obvladovati okolici, se šopiriti po njej. Prav nasprotno. Njena vrednost se kaže v zelo posebni obliki, ki je našla sozvočje s svojimi stanovalci, pa tudi z okolico in vremenom. Kaj ima s tem vreme? Hja, kdorkoli se je vsaj enkrat znašel na poštenem prepihu burje, bo to še predobro razumel!

Hiša na pant, kakor jo je poimenoval arhitekt Boštjan Debelak, je z burjo sklenila zavezništvo. Kako? Tako da ji je ponudila le svoj najožji del, ki ji, obrnjen proti dovozni cesti, neustrašno zre v divji obraz. Proti jugu in dolini pod njo pa je na široko odprla vrata toploti in sončnim žarkom.

 

V hiši živi umetniška družina. Polona in David Ličen sta umetnika in vodji Lične hiše, galerije in ustvarjalnega prostora, ki skrbi za živahnješi kulturni utrip Ajdovščine. Oblikovalca, grafika, ilustratorja in slikarja pa delujeta tudi drugod, Polona ustvarja še na glasbenem področju s svojo skupino, v kateri violino igra tudi eden od sinov. Povsem naravno je torej, da sta likovno ustvarjanje in glasba vsakodnevna spremljevalca domačega življenja petčlanske družine.

Seveda ne smemo pozabiti na kužka, ki je zelo živahen, čeprav je med mojim obiskom ves čas drnjohal v svojem kotičku, ki si ga je sam postlal z vsebino zdaj že bivših okrasnih blazin. Tega kreativnega impulza mu domači niso prav nič zamerili. Česar mu seveda nihče od domačih ni zameril. Sproščenost bivanja, ki vlada v tej hiši, me je v hipu očarala. Hišna pravila, ki visijo v kuhinji, so pravila ljubezni in medsebojnega spoštovanja, igriva, a globoka in resna hkrati. Dom ljubezni in umetnosti, v katerem se tudi naključna – no, ne čisto naključna – obiskovalka počuti domače.

Hiša ima svojo predhodnico, ki bi morala stati nekje na vasi, a ji ni bilo dano. Tamkajšnjim sosedom nekaj – vrag si ga vedi, kaj – ni bilo po godu. Pa sta Polona in David parcelo prodala in iskala drugo, prijaznejšo lokacijo. Štiri leta je trajalo, da sta jo našla. Novim okoliščinam se je prilagodil tudi arhitekt in nastala je ta ajdovska posebnica, upornica proti vsakršni konvencionalnosti.

Da hiša na pant ponudi tako topel sprejem in objem so zaslužni vsi trije – lastnika in arhitekt Boštjan Debelak, ki je tudi njun prijatelj. Njegovo ustvarjalno načelo je globoko premišljeno. Omejitve, ki si jih postavlja, so pomemben del njegovega arhitekturnega koncepta. A te omejitve nikakor ne zanemarjajo vitalnih življenjskih potreb. Nasprotno, prepoznajo jih prav tam, kje jih kdo drug spregleda, zanemari. Velike, prevelike enodružinske hiše, so pogosto polne votlih, neizrabljenih prostorov. V tej hiši, kot tudi v drugih njegovih projektih, pa je vse v službi bivanja, življenja samega. Arhitektura, ki te potegne v svoj tok, ki ti optimizira bivanje na zamejenem, obvladljivem prostoru in te nagovori s svojevrstno unikatno poetiko. Hiša, ki govori, poje, igra. Gotovo to ni hiša za vsakogar. Ni konfekcija, kakršna je kot ready-made trendovska obleka na voljo v trgovini za prvim vogalom. Ne, to je hiša po meri, skrbno pretehtana in izrisana v danes vse redkejši ekskluzivni arhitekturni delavnici, v kateri ustvarjalec razume mero ljudi in prostora. In kaj je ta mera, ki jo s filozofsko širino raziskuje arhitekt? Kam meri z njo? Zdi se, da Boštjan s svojimi majhnimi hišami preizprašuje realne in morda celo še bolj nerealne bivanjske potrebe našega časa. Nam zastavi vprašanje, iz česa pravzaprav izvira ta potreba po predimenzioniranosti naših bivališč, kako in koliko v njih zares živimo, jih polno in zares naseljujemo.

Ko se zlagoma sprehajam skozi prostore te ajdovske posebnice, ki v svojih nedrih nudi zavetje petim družinskim članom, ko vdihavam njihovo barvo in vonj, zelo hitro zaznam, da ni v njej ničesar premalo. In, kar je enako pomembno, tudi ni ničesar preveč. Zavito stopnišče je ravno prav veliko in lagodno, da iz zgornjega bivalnega dela spusti korake v zasebne sobe, ki se spodaj odpirajo proti jugu, z dvoriščem in bivalnim atrijem, ki poleti z zunanjo kuhinjo zaživi z vrtom in bazenom. Zgoraj, na strehi pa razgledna ploščad. Kako smiselno in samoumevno. Pogled na Vipavsko dolino spodaj in zvezdno nebo nad temenom. Bi se lahko lepše in bolje spočilo oko in telo?

 

Hiša je odeta v tople, zemeljske barve, diha z naravnimi materiali. Njena zunanjost deluje organsko, povezana je z zemljo, na kateri čvrsto stoji pod obokom neba. Notranjost je topla, domačna,  izbrane barve in preplet poti – tiste, ki usmerjajo v skupno, družabno in one druge, ki se odcepijo v intimno, po potrebi samotno. Dom je stičišče in zavetje, je skupnost in zasebnost. Je peč, iz katere zadiši po sveže pečeni pizi, je kuhinja s pogledom na dvorišče, vrt, ki oddaja vonje vseh letnih časov, je slika na zidu, svetloba, ki prijazno strmi v mrak zunanjega večera, je fantovska soba, polna glasbil, umirjena spalnica, domača savna ... je mnogoterost življenja njegovih prebivalcev.

 

Nada Vodušek

 

 

© 2020 Bostjan Debelak

back to top