bostjan debelak architect

bostjan debelak architect

BOŠTJAN DEBELAK +/-100 arhitektura

2002 Nominacija za Plečnikovo priznanje 2002, (DAL - Društvo arhitektov Ljubljana - Sklad arhitekta Plečnika)

2002 Častno priznanje s področja pozidane arhitekture v Sloveniji v kategoriji stanovanjskih objektov; hiša Karlovšek, Golo brdo (DOMOFIN / DAL)*

 

bostjan debelak arhitekt architect

pogled proti hiši

 

bostjan debelak arhitekt architect

pogled z ulice

 

bostjan debelak arhitekt architect

od zadaj

foto: Miran Kambič

 

bostjan debelak arhitekt architect
bostjan debelak arhitekt architect
bostjan debelak arhitekt architect
bostjan debelak arhitekt architect

foto: B.Debelak

 

bostjan debelak arhitekt
bostjan debelak arhitekt
bostjan debelak arhitekt

Hiša Karlovšek-artefakt-92m2

besedilo: Aleš Prijon, udia (iz objave v reviji HIŠE št.6, "Hiša Karlovšek - artefakt - 92m2")

 

Hiša Karlovšek je 3/4 družinska hiša - veliko intime, malo prostora.

Veliko intime zares, malo prostora pa le na papirju.

Hiša je po kvadraturi sicer v resnici precej majhna za slovenske predstave o hiši - meri le 92 m2 neto stanovanjske površine. Vendar je uporabnega prostora - bivalnih prostorov veliko, (tudi funkcionalno se prostori prepletajo), spremljajočih prostorov pa precej manj. Ob obilici nepravilnih vertikalnih ravnin in horizontalnih zamikov je zaznavni občutek v hiši fluiden, prostoren.

 

Ob tem pa je avtorju uspel veliki met - postaviti hišo za borih 800 DEM/m2 in to s finalno obdelavo, tlaki, instalacijami ter opremo vred. Vendar ne ceneno izvedeno hišo, ali velikoserijsko hišo, ali hišo iz kompatibilnih prefabrikatov, temveč unikatno hišo. Hišo kot arte-fakt. Čarobno hišo, izdelano za točno določenega naročnika in lokacijo (zelo strm breg, prečno nizanje na ozkih parcelah, veliko zelenja ter izredni pogledi).

 

Hiša je na prvi pogled seveda zelo nenavadna. Ko se ji po dovozni poti približaš, imaš občutek, kot da si zapeljal z jadrnico pred tanker. Občutek je tesnoben a prijeten, ker ga ob arhitekturi redko doživiš. Ko hodiš ob njej, te bega vprašanje, kako neki so znotraj razporejeni prostori, saj si ob tako razpostavljenih okenskih odprtinah ne moreš v glavi niti približno sestaviti sheme bivanjskih prostorov (velika okna v pritličju se ti zdijo za bivanje izgubljena, ker te vsi pešci gledajo, nesimetrično razporejenih zgornjih odprtin sploh ne razumeš, ker izgleda, kot da je po celi steni stopnišče, ...). Ko prideš zadaj, pa se ti zazdi kot prijetno družinko gnezdece, že skoraj arhetipsko - veliko svetlobe, naravni materiali, povezava z naravo.

Prvi občutek, da je hiša nekakšno bivališče roparskih vitezov, polno majhnih, z labirintom povezanih prostorčkov, se v začudenju razblini, ko skozi zadnje okno vidiš, da je skoraj celotna hiša pravzaprav en prostor.

 

Radovedno vstopiš in se razgleduješ po neštetih prijetnih detajlih, ki do konca zapolnijo v resnici zelo asketski in fizično prazen prostor. Kako mu to uspe ? Resnici na ljubo je treba povedati, da so k sreči tudi lastniki hiše ljudje z naravnim umetniškim darom, tako, da so zelo tankočutno nadgrajevali tam, kjer je arhitekt končal. A tudi, če bi bilo nasprotno, bi bilo verjetno nemogoče pokvariti prostor. Zato, ker je poln arhitekture - nabit je z arhitekturo. Kako se to čuti ? Hiša daje od zunaj občutek, da je narejena preveč v konus, odznotraj pa , da je premalo. Po teh prelivajočih se prostorih, zamaknjenih etažah, delnih, zastrtih pogledih ki obetajo in nepričakovanih panoramskih pogledih, ko kar obstaneš in se ti samo smeji v smislu - tu bi pa rad kuhal (zvezen panoramski pogled na tri strani neba, v sredi Šmarna Gora), po preozkih stopniščih, nepravilnih napetih prostorih, ki so lahko karkoli in neštetih nišah, ki so lahko tudi banja ali pa izhod na razgledni balkon, si zaželiš, da bi bilo teh presenečenj še več, da bi še kar odkrival in odkrival, da bi se opijal z arhitekturo kakor pijanec. A hiša je na žalost zelo majhna. Tako, da jo zapustiš kar malo nepotešen, z občutkom, da bi rad še kdaj prišel in malo stikal ljudem naokoli, a kaj, ko jih ne poznaš in tako naprej.

 

Italijani pravijo, da apetit raste s hrano. Lep občutek je občutiti arhitekturno požrešnost - željo po arhitekturi.

In kot se mi je v šali še zapisalo, Slovenci imamo vse pogoje, da se je nasitimo, če se nam bo le zgodil apetit.

 

okoličani so hišo poimenovali "peglezen" (zunaj preveč, znotraj premalo koničen občutek). Za avtorja vsekakor kompliment, saj imajo svoj peglezen očitno le največji slovenski arhitekti - J. Plečnik, J. Koželj in sedaj B. Debelak.

 

Arhitekt pa je ponosen na nekaj drugega. Da je uspel narediti kvalitetno socialno gradnjo.  Da je pokazal, da si lepo hišo lahko za majhen denar (relativno seveda) privošči vsakdo in to brez prislovično zločestega samograditeljstva, pri katerem vsak vse ve, od armature do proporcij.

 

Hiša je tehnološko zelo enostavna - klasični materiali, enostavni detajli, majhni razponi. Lahko bi jo imeli za primer poceni gradnje. Deluje pa kot najbolj umetelna plastika. V čem je torej trik ?

Verjetno v vrednosti dela - torej arhitekta. Avtor je hišo delal z veseljem in natančno - ker tak pač je. Za podobno urno postavko kot zidarji - ker je tak pač trg. In rezultat je dober in torej je tako očitno prav.

Poenostavljeno sklepano - dokler bomo imeli ceneno arhitekturno delovno silo (odličnih arhitektov seveda, kakor v tem primeru), bomo imeli na Slovenskem tudi odlično arhiterkturo (material je poceni, izvedba ni zahtevna, izvajalci se pa tudi niso izkazali). Avtor je v tem primeru očitno edini krivec za uspeh. Arhitektura v vsak slovenski dom torej !

 

O hiši še nekaj podatkov. 3/4 družinska se zdi zato, ker so skupni prostori res obsežni, same površine za posameznika pa so majhne. Gornja etaža, namenjena staršem je povezana z dnevno sobo, sobi v pritličju za otroke sta majhni. Če si predstavljamo tipično slovensko družino, ki v resnici časa doma ne preživlja skupaj, bi bila v težavah. Če pa si predstavljamo družino z majhnimi otroki, ali družino s starimi starši, ali otroki, ki so navajeni bivati v skupnih prostorih z ostalimi, pa je hiša odlična. Prednost je vsekakor tudi v tem, da je spodnja etaža lahko popolnoma ločena bivalna enota (s svojim vhodom ter kopalnico). Hiša torej lahko živi svoje življenje in se prilagaja potrebam uporabnikov skozi čas. Torej je živa - tako (oblika) in drugače (čas).

 

 

Arhitekt se že dlje časa posveča vsakdanjim težavam ljudi, ki si v normalnih okoliščinah ne morejo privoščiti lastne stanovanjske hiše. Želi dokazati, da je to mogoče tudi s skromnejšimi sredstvi in na bistveno manjši površini, kot je to običajno. Lep primer takšnega pristopa je hiša na Golem brdu. Poleg omejenih sredstev je bilo tudi zemljišče dokaj neugodno - skoraj trikotne oblike in precej strmo. Arhitekt je najlepši zemljišča ohranil za vrt, stavbo pa zasnoval na najožjem in najbolj nagnjenem delu. Zdi se, da so te neugodne okoliščine arhitekta le še vzpodbudile, da je stavbo do zadnjega detajla zasnoval skrajno premišljeno in inovativno. Predvsem je skrbno pazil na prepletanje prostorov, ki daje vtis večjega prostora in preprečuje vtis utesnjenosti. Dvojna višina dnevnega prostora, projekcija notranjega prostora na vrt in delna "prosojnost" medetaže pripomorejo k vtisu zračnosti. Komisija s podelitvijo priznanja želi opozoriti na arhitekta, ki se kot malokdo ukvarja s konkretnimi težavami in problemi malega človeka in jim skuša pomagati izven uveljavljenih shem.

 

Zapisal: Andrej Hrausky, udia

(*obrazložitev komisije)

 

 

 

"Peglezen" na hribu

besedilo: Mateja Medvedič

(iz objave v reviji AMBIENT 2001, št.33, " 'Peglezen' na hribu")

 

Verjetno si velika večina slovencev, ki živijo v blokovskih stanovanjih, želi kdaj imeti svoj košček zemlje in na njej hišo svojih sanj. Mnogim se zdi ta zamisel popolnoma nedosegljiva. Toda arhitekt Boštjan Debelak nas prepriča o nasprotnem. Za gradnjo hiše Karlovšek na Golem Brdu nad Medvodami so potrošili natančno toliko denarja, kolikor je vredno najmanjše stanovanje v mestu. In kako jim je to uspelo?

Predvsem so se povprašali, koliko prostora pravzaprav potrebuje tri do štiri članska družina. Racionalizacija prostora pri večini slovenskih hiš iz sedemdestih nekako ni bila na prvem mestu. Hiše so sprva  prevelike in kasneje spet premajhne, pa zopet prevelike, a nikoli  ravnopravšnje. Hiša Karlovšek s svojimi skoraj stotimi kvadratnimi metri uporabne površine pa je videti ravno prav velika za tri ali štiri ljudi. Na zunaj zelo majhna toda znotraj izjemno prostorna, kot današnji "enoprostorski"ekonomični avtomobili. Arhitektu Debelaku so pri srcu majhne hiše, ki pa morajo imeti čisto vse, kar imajo velike, in še mnogo več. Idejo minimalne, a učinkovite stanovanjske stavbe je pred leti preizkusil kar na domačem vrtu in si v nizu vrtnih hiš prizidal tri metre širok prizidek. Od gradnje hiše 'Debelak' do hiše 'Karlovšek' je minilo skoraj desetletje, a preizkušeni in uspešni prostorski zasnovi se leta skorajda ne poznajo. Mnogi menijo, da se v tako ozkem in dolgem prostoru sploh ne da živeti, toda obe hiši nas prepričata o nasprotnem. Celo o tem, da je možno na tako majhni kvadraturi ustvariti zelo kvalitetna in prostorna bivališča. Notranjost hiša 'Karlovšek' je pravo presenečenje. Na skrajnem ozkem delu nas sprejme vase in potem se pričnemo izgubljati v njenem notranjem labirintu. Prostoru pa ni videti ne konca ne kraja, saj se brezmejno preliva iz nadstropja v nadstropje. Bilo ga je dovolj tudi za dvoetažno dnevno sobo z galerijo. Zidov, ki bi zapirali pot pogledu pa skoraj ni, oziroma so le tam, kjer so nujno potrebni. Taki drobni prostori kakopak potrebujejo ponovni razmislek o tem kako se v kakšnem prostoru živi. Seveda sledi sprevid, da ni potrebno spremeniti sob v nešteto malih lukenj, katere včasih težko sploh imenujemo sobe. Res pa je, da v tako prostorsko omejenih zasnovah brez temeljitega razmisleka včasih težko preživijo tudi navadna vrata na tečajih. Vse mora biti natančno premišljeno kot oprema v ladijskem trupu. Nekatere dejavnosti se lahko odvijajo skupaj, medtem ko bodo druge za vedno ostale ločene. Če si je kdo zamišljal, da mora biti kopalnica z zidom in vrati nujno ločena od spalnice, se je pošteno uštel. Arhitekt nam tu ponuja rešitev, ki naredi  spalnico in kopalnico navidez mnogo večji kot sta v resnici. Le stranišče  je tisti prostorček, ki zahteva neizpodbitno intimo in svoja vrata. Pogled iz spalnice na galeriji skozi dvoetažno okno dnevne sobe nudi prostranost, ki si je niti v sanjah niste zamišljali. In pogled iz dnevne sobe vzdolž celotnega prostora v kuhinjo, ki je videti skoraj kot kokpit aviona, vodi ven na hribovito okoliško pokrajino. V kuhinji je vse  pri roki. Tu ne štejejo kvadratni metri, temveč čim manj prehojenih kilometrov med kuhalnikom in hladilnikom pri kuhanju kosila. Otroškim sobam je arhitekt dodelil pritličje, da se otroci lahko pred starši umaknejo v svoj svet. Toda skupni bivalni prostori so poglavitno jedro cele hiše.

Dasiravno je v hiši vse zvedeno na minimum z maksimalnim učinkom, sama gradnja ni cenena. Je preposta, klasična in ničkolikokrat preizkušena. Opečni zidovi, betonski stropovi, majhni razponi in kvalitetno obdelana fasada v prelepi opečni barvi. Razmestitev oken je na fasadi videti prikupno naključna in igriva, da iz zunanjosti ni možno prav natančno ugotoviti kaj se za vsakim oknom v resnici skriva. Toda arhitekt je natančno premislil kam namestiti okenske odprtine, da bi hiši nudil kar največ sončne toplote, jo zaščitil pred hladom iz severa in stanovalcem podaril najlepše razglede po pokrajini.

Hiša se klinasto, kot zagozda, zajeda v naklon hriba, le ta pa se lepo prilega njeni relativni višini. Dolg in ozek tloris stavbe pomaknjen na rob parcele pušča večino zelenih površin neokrnjenih. Stisnjena hribu ob bok je njena sloka severna fasada videti za stanovanjsko hišo skrajno nenavadna, vzhodna in zahodna fasada sta navidez pretirano zaprti, medtem ko smo z južne strani soočeni s pravo idilo slovenske dvokapnice. Sto in en obraz hiše 'Karlovšek'.

© 2020 Bostjan Debelak

back to top